il mio regalo per il sindaco (ancora per poco) Dipiazza 
moje darilo županu (še za malo) Dipiazzi

Boris Pahor,

uradni Trst

in Dunaj

Slovenski pisatelj Boris Pahor ima v baru Lukša na Proseku rezervirano

mizo za stike z javnostjo. Enkrat, dvakrat, včasih tudi trikrat tedensko

ga je mogoče v dopoldanskih urah srečati ob mizi, ko odgovarja na vprašanja

vseh vrst. Časopisnih in radijskih novinarjev, televizijskih dopisnikov,

mladih zgodovinskih raziskovalcev, študentov. Vsem bi bil najmanj oče,

nekaterim celo praded. Res čudno je, kako ta mladenič na pragu stoletnice

zbuja radovednost.

Zakaj?

Odgovor je zelo preprost: ker s svojo življenjsko

zgodbo predstavlja zgodbo preteklega stoletja. Predstavlja živo zgodovino.

Zato ga iščejo, ga sprašujejo, mu prisluhnejo. K njemu prihajajo iz Slovenije,

Italije, Nemčije, Avstrije, Finske in še drugih držav. Boris Pahor je naš

evropski ambasador, vizitka slovenske kulture v novi Evropi. Tisti Evropi,

o kateri je z nesrečnim Gabrijelejem Foschiattijem sanjaril v taborišču

Struthof Natzweiler, kot je izpovedal v pismu odboru, ki mu je namenil

novo tržaško priznanje - Trst, kultura omike.

Državni tisk ga je že poimenoval za »alternativno nagrado«. Nekakšen odgovor tržaške civilne družbe na odločitev uradnega Trsta, da odreče slovenskemu pisatelju priznanje zaslužnega meščanstva,

ker si je upal namigniti, naj bo v utemeljitvi ob nacističnem omenjeno tudi fašistično gorje.

Alternativna nagrada kot nekakšen »obliž« kulturnih prijateljev za izgubljeno uradno priznanje ne prav naklonjenih tržaških političnih krogov?

Nikakor ne!

Človek, ki je zrl smrti v oči, in preživel krutosti fašizma, nacizma in komunizma, ne potrebuje obližev. Njegova koža je trpežna, odporna, njegova drža dostojanstvena. Tekanje za nagradami

ni šport, ki bi privlačeval Pahorja. Tudi zato ne, ker sedaj - uradnemu Trstu navkljub - priznanja tekajo za Pahorjem.

Prav v dneh, ko mu je tržaški župan odrekel zaslužno meščanstvo Trsta, je Boris Pahor prejel z Dunaja

sporočilo, da mu je avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer dodelil

visoko državno priznanje, veliki častni križ za zgodovino in umetnost.

»Wunderbar!« bi lahko zaklicali v govorici, ki se je je Pahor naslišal v trpkih dneh

z Gabrielejem Foschiattijem in drugimi sotrpini.

»Čudovito!« bi se reklo v jeziku, v katerem se mladi Boris dolgo ni smel izražati.

(Primorski dnevnik, 12. januarja 2010)